Kaj pomeni spoštovati?
Za definicijo sem najprej odklikala po pomoč k SSKJ-ju. Le-ta mi je prijazno zaupal, da je spoštovanje zelo pozitiven odnos do koga zaradi njegove moralno utemeljene veljave, vrednosti. Pojem se na splošno povezuje s čutenjem, izražanjem, nabiranjem. Z neko aktivnostjo torej. Vsekakor verjamem, da je spoštovanje za naše medsebojne odnose ključnega pomena. Ker vrednotimo najprej sebe in potem ljudi, ki so za nas pomembni. In z njimi vzpostavljamo interakcije, pletemo vezi, preživljamo čas, delimo več ali manj energije, se definiramo in definiramo njih, nenazadnje se v odnosih tudi zrcalimo. Molto importante so tile odnosi torej.
In tako je pomembno, da vsake toliko časa malce prevprašamo našo dušico s prečutenjem, kaj je za nas res pomembno. Ne razbijanje s pisalom in kosom papirja pred seboj, kjer si razbijamo glavo, delamo skice, rišemo diagrame ter kalkuliramo pluse in minuse. Temveč da si vzamemo en tak poglobljen čas s samim seboj, pogledamo na naše odnose z nekaj distance ter zelo enostavno in hitro ugotovimo, kaj nam je prav in kaj ne ter kaj sploh ne – vsekakor upamo, da se je slednjega nabralo čimmanj, kar pomeni, da smo že sproti reševali tisto, kar je bilo pomembno in potrebno le-tega, reševanja namreč. Kdo mi veliko pomeni? Zakaj mi veliko pomeni? Ga torej spoštujem? Mi je njegovo mnenje pomembno? Koliko ga v svojih odločitvah upoštevam? Zelo kmalu ugotovimo, da je takih ljudi v našem življenjem bore malo. In tisti, ki ''ostanejo'' so res izjemno pomembni.
Včasih se sploh zavedamo ne, kako zelo vplivajo na nas in mi na njih, seveda velja tudi obratno. Nas kar tako malce stisne pri srčku, ko se zavemo, da smo zares odvisna bitja, ki za svoje dobro počutje in funkcioniranje potrebujemo varnost, potrditev, bližino drugih bitjecev ... Ki slednje prav tako potebujejo. Ampak drugače in v drugačni meri kot mi. Koliko? Kako? Kdaj? Kje? Le z zakajem se tukaj prav zares ne rabimo muditi. Ja, tako je temu. Toliko med seboj zelo različnih bližin, dvojin, najinosti, pokazateljev in pokaziteljev ljubezni, naklonjenosti, spoštovanja, pripadnosti. In čisto vsak od nas si je želi – dajati in dobivati, ljubezen namreč.
Ni pa kar tako lahka tale zadeva. Čutimo jo namreč tako zelo intuitivno, da verjamemo, da lahko edino takole čustveno spontano dejanje obrodi željene rezultate in prinese načrtovane posledice. Pa se motimo, saj imamo na drugi strani osebo s svojimi željami in pričakovanji, ki se od naših verjetno precej razlikujejo, čeprav smo mi v sebi globoko prepričani, da smo vendar ''isti'', če pa ne to pa vsaj ''enaki''. Pa tako različno dojemamo dano situacijo! Sej sploh ni fora, da bi jo isto, nek presek pa za dober odnos vsekakor mora biti. Kot si lahko drznemo vzeti nekaj prostora zase v danem odnosu, tako ga pustimo tudi osebi, ki je v odnosu z nami. Prostora dobronamerne zmote.
Zmote torej, ki se štorasto zadane, dregne ali bog-ne-daj spotakne ob bližnjo osebo, ker se dotična oseba tako zelo trudi upravljati z vsemi kovčki, torbami in vrečkami, s katerimi je natovorjena na njeni poti, da je takšen neroden prekopucast stik včasih pač neizbežen. Morda izbere napačno vrečko, predolgo brska po eni in isti, morda je na tisto torbo osebica čisto pozabila (doma) ali pa je kovček pač prenatrpan z nogavicami, medtem ko so rokavice čisto na dnu. Kaj se ve in bog-si-ga-vedi, kje tiči razlog. Tisti prostorček je dobrošla osvežitev sočutja in razumevanja v naših medsebojnih odnosih. Pomanjševalnico tukaj uporabljam z zelo trdnim in odločnih poudarkom. Sicer se zaradi tuje prtljage, ki je kar naenkrat naša, zadušimo, smo čisto posmrkčeni s podplutbami od nenehnih udarcev tistih prekletih vrečk, ki sploh niso naše! ali pa enostavno obstojimo (ali obležimo) sredi vsega kaosa brez da bi pravočasno pritrdili rumene plastične trakce z imeni, priimki, naslovom in destinacijo na ročaje in jih tudi upoštevali ter nam prav nič več ni jasno. Prav nič.
Tako da: povedati si, kdo smo, od kod prihajamo, kam gremo ter pravočasno označiti svojo prtljago z vidnimi znaki – beri, znaki, ki jih drugi lahko razumejo. Da se prtljaga med potjo ne izgubi ter da pomotoma v vsej naglici in ihti in tudi zaradi ljubega miru ne pograbimo nečega, kar se nas sploh ne tiče. In to vzamemo čisto za svoje. Samo naše in od nikogar drugega. In potem si podajamo en kufer non-stop, ne vemo, od kod je prišel, kam naj bi šel, zagotovo pa vemo, da naš ni. Torej ga damo čimprej stran od sebe in naprej. A kufer vedno najde svojega lastnika kot zvesti pes. To je lojalnost starih grehov. To je nenazadnje lojalnost preteklosti, ki te bo vedno našla. Kot pravi Khaled Hoseini v Teku za zmajem.
Objavljeno na portalu Društva Obrat:
http://www.portalobrat.com/index.php/clanki/24-kaj-pomeni-spostovati.
In tako je pomembno, da vsake toliko časa malce prevprašamo našo dušico s prečutenjem, kaj je za nas res pomembno. Ne razbijanje s pisalom in kosom papirja pred seboj, kjer si razbijamo glavo, delamo skice, rišemo diagrame ter kalkuliramo pluse in minuse. Temveč da si vzamemo en tak poglobljen čas s samim seboj, pogledamo na naše odnose z nekaj distance ter zelo enostavno in hitro ugotovimo, kaj nam je prav in kaj ne ter kaj sploh ne – vsekakor upamo, da se je slednjega nabralo čimmanj, kar pomeni, da smo že sproti reševali tisto, kar je bilo pomembno in potrebno le-tega, reševanja namreč. Kdo mi veliko pomeni? Zakaj mi veliko pomeni? Ga torej spoštujem? Mi je njegovo mnenje pomembno? Koliko ga v svojih odločitvah upoštevam? Zelo kmalu ugotovimo, da je takih ljudi v našem življenjem bore malo. In tisti, ki ''ostanejo'' so res izjemno pomembni.
Včasih se sploh zavedamo ne, kako zelo vplivajo na nas in mi na njih, seveda velja tudi obratno. Nas kar tako malce stisne pri srčku, ko se zavemo, da smo zares odvisna bitja, ki za svoje dobro počutje in funkcioniranje potrebujemo varnost, potrditev, bližino drugih bitjecev ... Ki slednje prav tako potebujejo. Ampak drugače in v drugačni meri kot mi. Koliko? Kako? Kdaj? Kje? Le z zakajem se tukaj prav zares ne rabimo muditi. Ja, tako je temu. Toliko med seboj zelo različnih bližin, dvojin, najinosti, pokazateljev in pokaziteljev ljubezni, naklonjenosti, spoštovanja, pripadnosti. In čisto vsak od nas si je želi – dajati in dobivati, ljubezen namreč.
Ni pa kar tako lahka tale zadeva. Čutimo jo namreč tako zelo intuitivno, da verjamemo, da lahko edino takole čustveno spontano dejanje obrodi željene rezultate in prinese načrtovane posledice. Pa se motimo, saj imamo na drugi strani osebo s svojimi željami in pričakovanji, ki se od naših verjetno precej razlikujejo, čeprav smo mi v sebi globoko prepričani, da smo vendar ''isti'', če pa ne to pa vsaj ''enaki''. Pa tako različno dojemamo dano situacijo! Sej sploh ni fora, da bi jo isto, nek presek pa za dober odnos vsekakor mora biti. Kot si lahko drznemo vzeti nekaj prostora zase v danem odnosu, tako ga pustimo tudi osebi, ki je v odnosu z nami. Prostora dobronamerne zmote.
Zmote torej, ki se štorasto zadane, dregne ali bog-ne-daj spotakne ob bližnjo osebo, ker se dotična oseba tako zelo trudi upravljati z vsemi kovčki, torbami in vrečkami, s katerimi je natovorjena na njeni poti, da je takšen neroden prekopucast stik včasih pač neizbežen. Morda izbere napačno vrečko, predolgo brska po eni in isti, morda je na tisto torbo osebica čisto pozabila (doma) ali pa je kovček pač prenatrpan z nogavicami, medtem ko so rokavice čisto na dnu. Kaj se ve in bog-si-ga-vedi, kje tiči razlog. Tisti prostorček je dobrošla osvežitev sočutja in razumevanja v naših medsebojnih odnosih. Pomanjševalnico tukaj uporabljam z zelo trdnim in odločnih poudarkom. Sicer se zaradi tuje prtljage, ki je kar naenkrat naša, zadušimo, smo čisto posmrkčeni s podplutbami od nenehnih udarcev tistih prekletih vrečk, ki sploh niso naše! ali pa enostavno obstojimo (ali obležimo) sredi vsega kaosa brez da bi pravočasno pritrdili rumene plastične trakce z imeni, priimki, naslovom in destinacijo na ročaje in jih tudi upoštevali ter nam prav nič več ni jasno. Prav nič.
Tako da: povedati si, kdo smo, od kod prihajamo, kam gremo ter pravočasno označiti svojo prtljago z vidnimi znaki – beri, znaki, ki jih drugi lahko razumejo. Da se prtljaga med potjo ne izgubi ter da pomotoma v vsej naglici in ihti in tudi zaradi ljubega miru ne pograbimo nečega, kar se nas sploh ne tiče. In to vzamemo čisto za svoje. Samo naše in od nikogar drugega. In potem si podajamo en kufer non-stop, ne vemo, od kod je prišel, kam naj bi šel, zagotovo pa vemo, da naš ni. Torej ga damo čimprej stran od sebe in naprej. A kufer vedno najde svojega lastnika kot zvesti pes. To je lojalnost starih grehov. To je nenazadnje lojalnost preteklosti, ki te bo vedno našla. Kot pravi Khaled Hoseini v Teku za zmajem.
Objavljeno na portalu Društva Obrat:
http://www.portalobrat.com/index.php/clanki/24-kaj-pomeni-spostovati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar