Hej, ne boj se sveta tam znotraj!

Hej, ne boj se sveta tam znotraj!

Ne bojte se sveta tam znotraj - slogan državnega programa presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb in raka na debelem črevesu in danki je tukaj ravno na mestu, kjer ga potrebujem. Na mestu raziskovanja notranjih razsežnosti človeka namreč. 

Slovenci smo kot narod (če nas najprej homogeniziram in potem še abstrahiram) izrazito usmerjeni v fizično aktivnost, bodisi predvsem fizično delo, hojo, planinarjenje, smučanje, po novem pa tudi rekreativno kolesarjenje in vse bolj priljubljeni tek in jogging. Med drugim smo tudi zelo plesni! Pa ni z ritomiganjem prav nič narobe, kvečjemu raziskave kažejo, da telesna aktivnost (sploh na prostem) sprošča, celo osvobaja od skrbi, tesnobe, deluje blagodejno na anksioznost, depresijo. Da ne omenjam še drugih zdravstvenih prednosti gibanja. Vendarle pa se je zanimivo vprašati, zakaj ne zdržimo pri miru, temveč nas kar nese v telesno delovanje. Pa naj bo to zakopanost v urejanje lastnega vrtička z balkonskimi pelargonijami vred, kompulzivno nakupovanje z zbiranjem pik, zvezdic, rožic, jabolk, hrušk in marelic, marširanjem na okoliški vrh vsak dan zjutraj in zvečer, ne glede na vreme, počutje, morebitno stisko s časom ali celo za ure, dneve in noči preždete v delavnici z rezljanjem in lakiranjem poslednjega (samo še tega) kosa lesa za soseda Franceljna, ki pač potrebuje tale okrasek za sestriča iz drugega kolena. 

Vsekakor, rovarjenje po lastnih čustvih zna biti prilično težko, naporno, celo mukotrpno. Je pa to, menim da, edina pot k sebi. Kolikokrat slišimo tale famozni priti k sebi ali najti se, celo poiskati lastno bistvo. Tale sarkazem je tukaj zelo pri roki, saj ga mislim v newagerskih kontekstih, kjer nam samooklicani guruji (sicer z diplomami, potrdili, licencami različnega porekla) obljubljajo instant rešitve za ne tako zelo instant probleme. Za ne istant probleme sploh. Priti v stik s svojimi čutenji, jih zregulirati na način, da bo v tebi nastala praznina, ki jo bodo potem napolnili mir, tišina, prijaznost, sam pa boš pristal v stanju spokojnosti, je namreč zelo kompleksna in predvsem dolgotrajna zadeva. Življenjska delovna misija. Ki se pač ne more dovršiti z zgolj kognitivnimi tehnikami ponavljanja pozitivnih afirmacij, vizualizacije, ozaveščanja lastnih vzorcev delovanja in mišljenja kot skeniranje možganov. Vse to je absolutno pre-ma-lo! Ker umanjkajo tisto bistveno, žgoče, goreče, toplo bistvo nas samih, ki nas vneto vleče naprej v svet, naša čustva namreč. 

Zaradi katerih je vse mogoče in vse možno, hkrati pa toliko zamejeno, omejeno in skoraj preveč predvidljivo in napovedujoče. Albert Einstein je na vprašanje o tem, kaj je norost odgovoril: ''delati isto stvar znova in znova in pričakovati različne rezultate.'' Norost, to ti je človek! Po svoje smo res vsi malo čez les, za luno, ali pa smo samo zares povprečni in normalni, ko se z isto vnemo že tolikokič zaganjamo v isti zid. Vrtimo se v krogih svojih čustvovanj, plešemo valček s svojimi miselnimi konstrukti, se žogamo z gestami, mimikami in kretnjami, ki smo jih zrcalili od svojih staršev, bratov in sester, sošolcev, tet, dedkov. Zares težko se spremenimo, naredimo korak drugače in drugam. Pa bi ga morali, me boste vprašali. Bi se res morali spremeniti? Ja, lahko bi se. Bilo bi bolje, za vas in za druge ljudi, za okolje. Saj bi tako lahko postali bolj dovzetni za čutenja, mišljenja in delovanja drugih, ja, ravno v tem vrstnem redu. Nenazadnje ne bi impulzivno padali v situacije, kjer nas čustva od- in predvsem zanesejo nekam, kamor si ne bi želeli, v takšnih stanjih pa izrečemo in naredimo neželene stvari. 

Pa ima zame izraz sprememba konotacijo nečesa, kar v osnovi ni dobro in je tako treba korigirati z jedrno spremembno vsega, ki bo kvalitativno (in kvantitativno) zaznamovala osebo, stvar oz. pojem, da bo to glede na svoje prvotno stanje skoraj nerazpoznavno. Tako z lažjim in bolj nasmejanim srcem rečem izboljšati, dodati dobro, narediti bolj učinkovito, funkcionalno. Ker verjamem, da je napredovanje, pa če gre za drobcen omahljiv premik na neznano, drugo, novo. Ker smo si najprej upali, ker smo spoznali nekaj, kar nam je bilo doslej neznano in če na tej točki vključimo še naš učeči radovedni potencial, smo na konju!! Ker smo lahko samo vedno boljši, z vsakim novim vdihom, dnem, sekundo, dvigom, vrstico. Kot je modro povedala moja dobra prijateljica, pletemo zlate nitke. In koliko zlatih nitk potrebujemo za novo sukno? U, veliiko! Tako, da pletiljke v roke, oči na peclje in gremo. Zlate nitke pletem. Nitke pleteš. Jih plete. In zasijali bomo. Še bolj. Predvsem pa bomo lahko v polnosti okusili življenje, z vsemi čustvi, tudi tistimi, za katere sploh nismo vedeli, da jih še lahko aktiviramo. Ker smo jih pozabili nekje v globinah naše preteklosti. So prepredena z vsem tistim, kar pika in skeli. Kar so naši starši označili kot ajs in ups, zelo dobronamerno, da nas bi kot otročke čimmanj bolelo. Ker je morda njih preveč. Stopimo torej skupaj v čustveno šolo življenja. To je to. 

(To je to efekt vendarle obstaja?)

Objavljeno na portalu Društva Obrat:
http://www.portalobrat.com/index.php/clanki/35-hej-ne-boj-se-sveta-tam-znotraj.

Objavljeno na portalu seniorji.info:
http://seniorji.info/BLOG_Hej,_ne_boj_se_sveta_tam_znotraj.

Objavljeno na portalu Bajta - prvem koroškem spletnem časopisu:
 http://www.bajta.si/kolumna/hej-ne-boj-se-sveta-tam-znotraj-alenka-gajsek

Živeti med zvezdami

Živeti med zvezdami

Živeti med zvezdami, živeti na pragu leta 2012 v Sloveniji in biti star 24 let. V takšnem sosledju ali drugačnem, vselej je rezultat ne le enak, temveč skoraj identično isti. Spomnila sem se na omiljen otroški literarni lik, Zvezdico zaspanko.  Le-ta je pomislila, da je najhuje na svetu, če si sam in ti nihče ne more reči ''na zdravje'', ko kihneš. Tako samega pa se lahko počutiš tudi tedaj, ko si obkrožen z množico človeških osebkov, ko kihneš, pa ti prav tako nihče ne zaželi, da ostaneš zdrav in da potemtakem torej nisi in ne boš (postal) kužen. Pa ne samo zaradi njih, temveč tudi zaradi tebe samega. Tvoje dobrobiti. Naj razložim.

Menim, da je temeljni problem današnje slovenske družbe odtujenost od sočloveka in posledično (ali vendarle vzročno?) zaverovanost v samega vase. V svojo celico, lupino, kakorkoli hočete. Prišli smo tako daleč, ali v diskurzu nenehnega linearnega napredka, tako visoko in naprej, da vsak skrbi bolj ali manj za svoj lastni egoistični interes. Ker se boji, da bo še tisto, kar si je tako težko pridobil (nagaral, prepotil toliko potnih srag zaradi tega, se odpovedoval, vlagal in stiskal še zadnje moči) nepreklicno in nepovratno izgubil – fevdalsko-socialistična hlapčevska slovenska mentaliteta. Ljudje smo namreč navezani na svoje imetje, položaj, vlogo, ljudi. To je nekaj, kar imamo, posedujemo in ne zgolj tisto, kar je, samo zase, mi pa smo temu so-bivajoči. Starši generacije, ki se v teh letih osamosvaja (letnik 87 plus nekaj let), so si namreč večinoma s svojim trdim delom pridobili materialni, ekonomski in socialni položaj, ki ga zasedajo danes. Vmes se je spletla še privatizacija, ki je marsikomu prinesla še kakšen dodaten takratni tolar, tako da o materialnem blagostajno za veliko večino ljudi dejansko lahko govorimo kot o realni entiteti takratnega slovenskega prostora. In potem je prišla Zlobna Gospa Recesija .. Vešča, coprnica, zoprnica, ki je gromko stresla obstoječi svet in zamajala finančne – in še katere – temelje našega obstoja. Nič več ni, kot je bilo.

Že tako smo se Slovenci komajda navadili na uvoženi neposlovenjeni amerikanski kapitalizem po poslovenjenem socializmu, pa nas zadane strela z jasnega in naredi socialne razlike še za nekaj krutih odtenkov večje in globlje. Naš v principu še zelo mlad politični sistem se ni izkazal za dovolj prožnega in elastičnega, da bi vse te pretrese lahko prenesel. V kolaboraciji z ekonomskimi zajedavstvi naših vrlih menedžerjev, se je državna malha še hitreje izpraznila, temu pa smo svoje dodali tudi državljani. Zakaj in kako je lahko Novakov Janez kakorkoli kriv za nastalo situacijo? On je bil vselej priden, marljiv, ustrežljiv in nikoli nikomur ni rekel žale besede, kaj šele odtujil kak groš ali danes cent. Kako ga sploh moremo takole nepošteno obsojati? To je ne-za-sli-ša-no!

O ja, pa še kako je odgovoren za nastalo situacijo. O krivdi na tem mestu ne bi, saj je neobhodno povezana z moralo in etiko, moraliziranja pa si tukaj prav zares ne želim. Kot pravi dr. Gostečnik, starši niso krivi, so pa odgovorni za svoja lastna dejanja in tudi dejanja svojih otrok. In tako smo tudi slovenski Janezi in Ane odgovorni. Ker smo mi del celotnega slovenskega družbenega sistema. Mi smo sistem! Živimo ga, vsak dan. In sooblikujemo in soustvarjamo dnevni in tedenski in mesečni in letni izkupiček tegale ogromnega in kompleksnega mehanizma. Država ni popredmetena realnost tam zunaj, abstrakcija, ki se nas ne tiče. Seveda, do neke mere je družbene forme potrebno narediti za abstraktne, da jih lažje analiziramo, o njih mislimo in govorimo, a v svojem bistvu te forme živijo. In so sestavljene iz mene, tebe, njega, nje, onih tam, ja, pa tudi onih tam, ki jih raje ne bi videli. Opazili. In vključili med naše. Jih mislili in sprejeli kot takšne. Geji, Romi, Bosanci, invalidi, temnopolti, brezdomni, revni. Jah, slednjim gre kar dobro, vse bolj so del ''nas'', kajne.

Ne bi rada zaključila z otožnimi, sarkastičnimi in brezupnimi toni, zares ne. Rada bi v vseh tistih, ki tale prispevek berete, obudila tisto otroško živost z radovednostjo po vsem novem, neodkritem, nepoznanem. Nadalje najstniško občutljivost z  individualnim uporništvom na eni in družbeno-soodvisno krhkostjo na drugi strani. Pa potem še študentovsko samokritičnost do preteklega in sedanjega z zanosnim idealizmom za prihodnje. Za naše. Za res pristno in realno naše, ker prihodnost je tudi v naših rokah. Kar pa za preteklost ne bi mogli reči, ker so jo tvorili naši starši, babice in dedki, strici in tete pa še kakšen starejši bratranec se najde kje. V sedanjosti smo dopustili, da so nam odvzeli možnosti, da odrastemo, tako ekonomsko kot čustveno. Da postanemo samostojni in neodvisni, zaživimo na svojem in po svoje. Tako, kot verjamemo, da je prav. Za nas in za naše zanamce.

Da se ne utapljamo v svoji lastni nezmožnosti, ko pri 40-ih srebamo mamimo govejo juho, oče pa nam po končanem nedeljskem obedu v pest stisne še kakšnega dvajsetaka za na pot, saj še kar nimamo redne zaposlitve – kaj češ, v takšnem svetu živimo. Da spoznamo, da smo sposobni ustvariti boljši sistem. Tvoriti zadovoljujoče in medsebojno osrečujoče medosebne odnose, najprej v družini, potem pa s partnerjem, s prijatelji, na delovnem mestu. Prejeti za naše kvalitetno, učinkovito in prizadevno delo ob koncu meseca dostojno finančno protivrednost, ki bo meni in moji mladi družini omogočila sicer postopno, a trdno in zanesljivo gradnjo lastnih ekonomskih in socialnih temeljev. Živeti v varni, pravični, urejeni ter ljudem in okolju prijazni deželi ob morju Jadran, pod Alpami, ob Dinarskem gorstvu, preko Panonske nižine do vseh tistih namišljenih meja, ki ne zares mejijo človeka od človeka. V družbi, ki jo vodijo vrednote svobode, pravičnosti, poštenosti in najprej in v prvi vrsti človečnosti.

Jaz si želim živeti v takšni Sloveniji. Kaj pa vi? Jo boste popihali s trebuhom za kruhom kam drugam, ali verjamete, da lahko skupaj premaknemo stvari? Še verjamete v povezovanje, sodelovanje, solidarnost in pomoč? Saj nihče od nas ni sam in če bo le hotel, tudi nikoli ne bo. Toliko tega je v priložnostih in odločitvah. Priložnosti smo spustili, šle so mimo nas, a prišle bodo nove, saj jih lahko ustvarimo z lastnim, zavestnim in reflektiranim delovanjem, ki pa zelo lepo diši po človeku. Človeku v nas, ki kliče po tem, da spet zaživi in da ne igra več vloge popredmetenega avtomata, ki se sicer s ciljem, a brez lastnega aganžmaja premika po tem prostoru in času. Imamo lastno voljo in razum in srce, zakaj jih ne bi še uporabili v medsebojni interakciji, za nekaj zares dobrobitnega.

Začnimo pri sebi, doma, in nadaljujmo do sosedov. Ne ubirajmo kontra poti, sumljivih bližnjic in preskokov tistega, kar je zares bistveno, kar v življenju zares šteje, to, kar si bil, živel, čutil, mislil in počel in ne tega, kar si (oz. prej nikoli nisi) imel. Pridobil, dosegel, zgrabil, izkoristil (ali še kateri od glagolov, ki vključuje aktivno delovanje rok). Prej in lažje objel, pobožal, ogrel, opogumil, pogladil, tudi uščipnil. Saj ni tako daleč in ni toliko nazaj, da se ne bi spomnili vsega, kar navdihuje, osrečuje, lepša, blaži, združuje in greje. Ja, nekateri jo imenujejo Ljubezen.

Objavljeno pod naslovom Biti star 24 in živeti med zvezdami tudi na spletnem portalu seniorji.info:
http://www.seniorji.info/BLOG_Ziveti_med_zvezdami

Objavljeno v prvem koroškem spletnem časopisu Bajta:
http://www.bajta.si/kolumna/ziveti-med-zvezdami-alenka-gajsek.

Objavljeno na portalu Društva Obrat:
http://www.portalobrat.com/index.php/clanki/23-ziveti-med-zvezdami. 

Kaj pomeni spoštovati?

Kaj pomeni spoštovati?

Za definicijo sem najprej odklikala po pomoč k SSKJ-ju. Le-ta mi je prijazno zaupal, da je spoštovanje zelo pozitiven odnos do koga zaradi njegove moralno utemeljene veljave, vrednosti. Pojem se na splošno povezuje s čutenjem, izražanjem, nabiranjem. Z neko aktivnostjo torej. Vsekakor verjamem, da je spoštovanje za naše medsebojne odnose ključnega pomena. Ker vrednotimo najprej sebe in potem ljudi, ki so za nas pomembni. In z njimi vzpostavljamo interakcije, pletemo vezi, preživljamo čas, delimo več ali manj energije, se definiramo in definiramo njih, nenazadnje se v odnosih tudi zrcalimo. Molto importante so tile odnosi torej.

In tako je pomembno, da vsake toliko časa malce prevprašamo našo dušico s prečutenjem, kaj je za nas res pomembno. Ne razbijanje s pisalom in kosom papirja pred seboj, kjer si razbijamo glavo, delamo skice, rišemo diagrame ter kalkuliramo pluse in minuse. Temveč da si vzamemo en tak poglobljen čas s samim seboj, pogledamo na naše odnose z nekaj distance ter zelo enostavno in hitro ugotovimo, kaj nam je prav in kaj ne ter kaj sploh ne – vsekakor upamo, da se je slednjega nabralo čimmanj, kar pomeni, da smo že sproti reševali tisto, kar je bilo pomembno in potrebno le-tega, reševanja namreč. Kdo mi veliko pomeni? Zakaj mi veliko pomeni? Ga torej spoštujem? Mi je njegovo mnenje pomembno? Koliko ga v svojih odločitvah upoštevam? Zelo kmalu ugotovimo, da je takih ljudi v našem življenjem bore malo. In tisti, ki ''ostanejo'' so res izjemno pomembni.

Včasih se sploh zavedamo ne, kako zelo vplivajo na nas in mi na njih, seveda velja tudi obratno. Nas kar tako malce stisne pri srčku, ko se zavemo, da smo zares odvisna bitja, ki za svoje dobro počutje in funkcioniranje potrebujemo varnost, potrditev, bližino drugih bitjecev ... Ki slednje prav tako potebujejo. Ampak drugače in v drugačni meri kot mi. Koliko? Kako? Kdaj? Kje? Le z zakajem se tukaj prav zares ne rabimo muditi. Ja, tako je temu. Toliko med seboj zelo različnih bližin, dvojin, najinosti, pokazateljev in pokaziteljev ljubezni, naklonjenosti, spoštovanja, pripadnosti. In čisto vsak od nas si je želi – dajati in dobivati, ljubezen namreč.

Ni pa kar tako lahka tale zadeva. Čutimo jo namreč tako zelo intuitivno, da verjamemo, da lahko edino takole čustveno spontano dejanje obrodi željene rezultate in prinese načrtovane posledice. Pa se motimo, saj imamo na drugi strani osebo s svojimi željami in pričakovanji, ki se od naših verjetno precej razlikujejo, čeprav smo mi v sebi globoko prepričani, da smo vendar ''isti'', če pa ne to pa vsaj ''enaki''. Pa tako različno dojemamo dano situacijo! Sej sploh ni fora, da bi jo isto, nek presek pa za dober odnos vsekakor mora biti. Kot si lahko drznemo vzeti nekaj prostora zase v danem odnosu, tako ga pustimo tudi osebi, ki je v odnosu z nami. Prostora dobronamerne zmote.

Zmote torej, ki se štorasto zadane, dregne ali bog-ne-daj spotakne ob bližnjo osebo, ker se dotična oseba tako zelo trudi upravljati z vsemi kovčki, torbami in vrečkami, s katerimi je natovorjena na njeni poti, da je takšen neroden prekopucast stik včasih pač neizbežen. Morda izbere napačno vrečko, predolgo brska po eni in isti, morda je na tisto torbo osebica čisto pozabila (doma) ali pa je kovček pač prenatrpan z nogavicami, medtem ko so rokavice čisto na dnu. Kaj se ve in bog-si-ga-vedi, kje tiči razlog. Tisti prostorček je dobrošla osvežitev sočutja in razumevanja v naših medsebojnih odnosih. Pomanjševalnico tukaj uporabljam z zelo trdnim in odločnih poudarkom. Sicer se zaradi tuje prtljage, ki je kar naenkrat naša, zadušimo, smo čisto posmrkčeni s podplutbami  od nenehnih udarcev tistih prekletih vrečk, ki sploh niso naše! ali pa enostavno obstojimo (ali obležimo) sredi vsega kaosa brez da bi pravočasno pritrdili rumene plastične trakce z imeni, priimki, naslovom in destinacijo na ročaje in jih tudi upoštevali ter nam prav nič več ni jasno. Prav nič.

Tako da: povedati si, kdo smo, od kod prihajamo, kam gremo ter pravočasno označiti svojo prtljago z vidnimi znaki – beri, znaki, ki jih drugi lahko razumejo. Da se prtljaga med potjo ne izgubi ter da pomotoma v vsej naglici in ihti in tudi zaradi ljubega miru ne pograbimo nečega, kar se nas sploh ne tiče. In to vzamemo čisto za svoje. Samo naše in od nikogar drugega. In potem si podajamo en kufer non-stop, ne vemo, od kod je prišel, kam naj bi šel, zagotovo pa vemo, da naš ni. Torej ga damo čimprej stran od sebe in naprej. A kufer vedno najde svojega lastnika kot zvesti pes. To je lojalnost starih grehov. To je nenazadnje lojalnost preteklosti, ki te bo vedno našla. Kot pravi Khaled Hoseini v Teku za zmajem.

Objavljeno na portalu Društva Obrat:
http://www.portalobrat.com/index.php/clanki/24-kaj-pomeni-spostovati.